Bormio

 

Zmaga!!! Po dveh letih in desetih mesecih sem ponovo zmagal na tekmi svetovnega pokala. In to v Bormiu, ki slovi kot ena najtežjih prog v svetovnem pokalu. Ta zmaga je bila čista kot solza. Ko sem zmagal v Garmischu, so nekateri menili, da je bila to posledica zgodnje štartne številke. Tukaj sem bil na obeh treningih povsem pri vrhu. Na prvem drugi, zadnjega sem pa dobil in to z razliko devetih desetink sekunde, vendar sem zgrešil ena vrata.

 

 

Ko sem izvedel, da so mi za tekmo izžrebali štartno števiko 5, sem bil zelo vesel, hkrati pa sem se zavedal tudi velike odgovornosti. Vedel sem, da je vse na meni. Če bom odpeljal tako kot na treningu, bom zelo pri vrhu, če ne tudi zmagal. Na dan tekme sem bil kar živčen, saj sem videl veliko priložnost za dober rezultat. Po glavi mi je šla tudi misel po zmagi, čeprav nekako nisem verjel vanjo. Ko sem bil na progi, sem imel občutek, da lahko počnem kar hočem. Peljal sem linijo, kot sem si jo zamislil. Po prihodu v cilj se je izpisala enka, kar je pomenilo, da sem prevzel vodstvo in to s skoraj pol sekunde prednosti pred Scheiberjem. Takrat sem vedel, da bom zelo visoko, a o zmagi nisem bil prepričan. Ko so se začeli po progi spoščati najboljši, od štartne številke 16 do 22, sem postal zelo živčen. Najbolj sem trepetal ob vožnji Defaga, ki je ves čas držal stik z mojim časom. Enako je bilo tudi, ko sta vozila Walchhofer in Cuche. Ko je ciljno črto prečkal slednji, sem vedel, da bom zmagal. To je bil izjemen občutek. Predvsem sem bil vesel, da sem zdržal pritisk, ki sem si ga naložil sam. Vsekakor je bila to moja najboljša vožnja na tekmah svetovnega pokala.