Teren v Val d'Iseru in njegova konfiguracija mi preveč ne ustrezata, saj je zaradi njiju postavitev bolj veleslalomska in to se je pokazalo že na zadnjem svetovnem prvenstvu februarja letos. Enostavno imam za tako zahtevne terene in takšne postavitve premalo veleslalomskega znanja. Za piko na i je bila superkombinacija sestavljena iz veleslalomskega superveleslaloma in slaloma, torej iz dveh tehničnih disciplin, kar klasične smukače že pred štartom postavi v slabši položaj. To so pokazali tudi rezultati. Že po superveleslalomu so bili v ospredju sami specialisti za veleslalom in slalom, kar ni obetalo nič dobrega za drugi del kombinacije, a sem vseeno upal na kakšno točko. Slalom sem, glede na moje znanje, odpeljal zelo solidno, a sem bil na koncu žal 31.
Letošnja SG tekma je bila ena najtežjih tekem, kar sem jih kdaj vozil. Na tako zahtevnem terenu, kot je ta, so razmere za tekmovanje težke že v sončnem vremenu, tokrat pa je snežilo, prisotna pa je bila tudi difuzna svetloba, ki tekmovalcu onemogoča, da bi videl podlago. Vedel sem, da je pred menoj odstopilo že zelo veliko tekmovalcev in da bo za tiste, ki bodo prišli v cilj, lažje priti do točk kot običajno. Vendar je bilo priti do cilja prava umetnost o čemer priča tudi podatek, da je odstopilo kar 34 od 76 tekmovalcev, med njimi tudi jaz.