Padec! Na superveleslalomski tekmi sem grdo padel. To je bil tudi moj prvi padec po letu 1999, ko sem na treningu smuka v Kitzbühel-u padel na znamenitem prečnem prehodu. V Val Gardeni sem zapel za količek, naredil salto in padel na hrbet. Ko sem se ustavil, sem imel zelo hude polečine v predlu desnega smučarskega čevlja. Sprva sem si mislil: »Ne, zopet sem si polomil nogo.« Po nekaj migljajih s prsti in gležnjem, se mi je začelo dozdevati, da vendarle ni tako hudo. Ko mi je naš trener, Burkhard Schaffer, odpel zaponke na smučarskem čevlju, je bolečina takoj poustila in lahko sem se zopet postavil na noge. Ko sem se umaknil s proge, se mi je zdelo, da padec ne bo pustil večjih posledic in sem bil prepičan, da bom lahko naslednji dan nastopil v smuku. Po prihodu v cilj in ko sem se začel ohlajati ter ko je popustil adrenalin, me je pričelo vse boleti, najbolj pa v predlu hrbta in v gležnju. Na podlagi tega sem se odločil za temeljit pregled v bolnišnici. Tam so mi naredili rentgen hrbta in gležnja ter ultrazvok trebuha. Vsi posnetki so bili negativni.
 
Po posvetu s trenerji sem se odločil, da bom na podlagi jutranjega stanja povedal ali štratam smuk ali ne. Kljub terapiji, ki sem jo opravil, sem se zaradi bolečin počutil nesposobnega za tekmovanje in sem raje odšel direktno na tridnevno terapijo k naši bivši fizioterapevtki, Evi – Mariji Geachter. To se je kasneje pokazalo kot odlična poteza, saj sem bil v nekaj dneh nared za smučanje.