Proga Ptic roparic je ena izmed tistih, ki jih imam najraje. Po ravninskem zgornjem delu, ki je dolg okoli 25 sekund, sledi minuto in dvajset sekund nenehne akcije. Najprej 30 sekund izjemne strmine, da pa je vse skupaj še težje, so vmes tudi dokaj veliki valovi, ki ti vedno vzamejo stik z snegom. Za tem se hitrost močno poveča in nato si do cilja sledijo štirje zelo zahtevni in dolgi skoki. Če jo povzamem v nekaj besedah: to je proga, ki te napumpa z adrenalinom.
V preteklih letih se tu dosegal lepe rezultate, zato sem se te tekme, po klavarnem začetku, zelo veselil. Prvi uradni trening je bil prava zmeda. Zaradi novozapadlega snega so štart dvakrat prestavili za eno uro, nato se je žirija zaradi varnostnih razlogov (izven idealne linije so bili kupi snega, ki ga organizatorji niso mogli odstraniti) odločila, da štart zniža na mesto, kjer je štart veleslaloma. To je pa pomenilo, da se izpusti najtežji in najbolj strmi del proge. Brez tega dela smuk niti približno ni podoben pravem Beaver Creek smuku. To so potrdili tudi rezultati prvega treninga v primerjavi z rezultati drugega treninga, ki je bil z vrha. Kar nekaj tekmovalcev, ki so bili na prvem treningu povsem v ospredju, jih potem na drugem treningu ni bilo tam in obratno. Eden takih sem bil tudi sam: na prvem povsem v ozadju, na drugem pa 19. To je bil, po tistem razočaranju v Lake Louisu, zelo vzpodbuden rezultat. Najbolj me je veselilo, da sem za 7. mestom zaostal samo 25 stotink sekunde. Po video analizi je bilo jasno, da sem na progi pustil kar dosti časa in da je to povsem mogoče na sami tekmi tudi izboljšati. In to mi je dajalo upanje.
 
Smučanje, ki sem ga pokazal na superkombinacijski tekmi, je bilo eno najsabših v zadnjih letih, zaradi česa sem bil zelo slabe volje. Eden od vzrokov je bilo slabo počutje. Že zjutraj me je črvinčilo v trebuhu. Če k temu prištejem še mraz (-20°C), mi res ni bilo prijetno. Na štartu sem se počutil povsem praznega. Na tako zahtevni progi, kot je ta, to vsekakor ni dober znak. Vse to ti zbije psiho in če nisi psihično močen in prepričan sam vase, te ne čaka nič dobrega. In ravno to se je dogajalo meni. Smučanje je bilo preveč defenzivno in v takem položaju te teren vozi, namesto da bi ti vozil po terenu. Ko sem prišel v cilj, me je bilo kar sram, da sem odpeljal tako slabo. Po pogovoru s trenerji, smo se odločili, da slaloma ne bom vozil ter da se bom odpočil in pripravil na specialni smuk.
 
Če se po jutru dan pozna, potem sem imel občutek, da bom odpeljal dobro dirko. Že od prejšnjega popoldneva naprej sem si v spominu utrjeval občutke, ki sem jih imel na tekmah, na katerih sem dosegal dobre rezultate. S tem sem si tudi dvignil samozavest in predvsem prepričanje, da znam dobro smučati. To sem si tudi dokazal na tekmi. V primerjavi s prejšnjim dnevom, je bilo kot noč in dan. Sam pristop je bil na veliko višjem nivoju in vse sem imel več ali manj pod kontrolo. Ko sem prišel v cilj, sem bil zelo vesel rezultata, ki se je izpisal na semaforju. Tudi občutek med samo vožnjo ni bil slab in čas je to potrdil (na koncu sem bil 18. z 1.51 zaostanka za zmagovalcem). To pa je tudi zelo pomembno, da te občutek ne vara, saj tako veš, da si na dobri poti. Škoda je to, da sem napravil dve napaki, ki sta me stali kar nekaj mest, saj so bili tekmovalci pred menoj le po nekaj stotink. Kar je najbolj pomembno je pa to, da sem zopet pridobil samozupanje in potrditev, da sem v pripravljalnem obdobju dobro delal. Res je, da to ni še tisto, kar sem pred sezono pričakoval, ampak po vseh pripetljajih, ki sem jih imel v Severni Ameriki, je to zelo vzpodbudno za nadaljevanje sezone.